S – Rečna (blog)

  • O Mamah, Kolpi in Pikapolonicah
    Na materinski dan mislim na Kolpo. Na neizmerno moč nežnosti, s katero drži svet v naročju, velika mati. Kolpa je tista, ki mi je ponudila najbolj varno naročje na svetu in mi pokazala, kako postati mama sebi. Kako v sebi ustvariti močno in mehko, ljubeče gnezdo, za svojo zlato bit, da bo lahko z odločnimi in hkrati nežnimi koraki stopala v svet.
  • Kaj imaš pa ti rada?  – Mostnica in praznični čas 
    Za tale praznični čas sem napisala zgodbo, prejšnji teden smo z njo osrečili en cel kup otrok. Nisem je iskala, kot zvezdna ploha se je usula skozi mene, govori pa o tem, kako naj otroci prižgejo svoje zvezde znotraj, da bi Dobri mož lahko slišal njihove želje in našel pot do Zemlje. To nalogo namreč opravlja ozvezdje Velikega Voza, ki je izginilo iz neba.
  • Nora žabarka ali zakaj romam v mlake
    Spet je tisti čas. Magični čas žabje pesmi. Ali, po mnenju moje kužike Brine, spet tisti nori čas, ko vsak večer stokrat letimo po cesti gor in dol. Danes sije polna luna, zrak tako bogato trepeta od posebnega pričakovanja, gosta tišina mu postilja pot. Lepo je…Do trenutka, ko vame na polno posvetijo luči. Avto. Pivo ob ribniku je vendar tako zabavno. Še eden. Povožena žabica sredi makadamske ceste, pod polno luno. Poberem tistih par junakov izza zaščitne ograje in jih odnesem v jezero. In grem naprej. Luči, Brinka se vznemiri, obrnem se, štirikolesnik, na njem zadovoljna tričlanska družina. Zakaj bi hodil v tišini, v soju lune, ko pa se lahko pelješ…in spotoma povoziš še nekaj žabic. Pa saj vem, da to ni njihov namen. Tako samo se počutim tam pod žarometom lune, norica s tremi krastačami v roki, čelko in psom, ki zavija z očmi. Zakaj nikomur ni mar, se sprašujem…Opozarjanja, table, nič. Življenje drvi svojo pot in žabe na cesti ga ne ustavijo. Hudo mi je, včasih se zdi brezupno, pa še vedno romam, vsak večer. Ker je tako naravnan moj kompas. Žabice se ravnajo po svojem, vsako leto se brezpogojno in nepreklicno vračajo v svojo mlako, v svoj bajer. Svet se jim manjša, mokrišče nam zasuvajo, cesta je bolj prometna…Žabice romajo. K svojem viru, da bi tam darovale nova semena za novo življenje. Nič jih ne ustavi, ne slabi obeti za prihodnost, niti težke okoliščine. Gredo, ker drugače ne morejo. Takrat me prešine, kaj je moj vir? Neomajna vera v dobro, v magičnost sveta. Upanje, ki ne zamre. Zdaj vem, da romam z njimi. Z vedrom polnim žabjega petja ne rešujem samo njihovih življenj – svojega rešujem. Morda je moje početje videti noro ali brezupno, pa je ravno nasprotno. Skupaj z žabicami tudi jaz romam k svojem viru, da si osvežim dušo in se spomnim kaj je tisto kar je moje bistvo, moj vir. Moja mlaka.Upanje in vera v magičnost, pomežiknem luni. In ob ograji zagledam pupka, ki gleda vame. Magičnost, v trenutku. Svet, ki govori s tistimi, ki verjamejo v čudeže. S pupkom v roki čaram svet, ki verjame v dobro, ki nosi žabice z vedrom v bajer in nazaj prinaša polno vedro pravljic. Zato romam v mlake, da se spomnim na pravljice in da te oživijo s pupki na mojih dlaneh. Da kljub temu, da življenje zaboli še vedno verjamem in iščem žabjo pesem – iskrice lepote, ki jih tkem v mrežo resničnosti v katero verjamem. Če imate priložnost se pridružite kakšni skupini norih žabarjev in žabark, kar nekaj nas je. V rumenih jopičih, z lambarji in čelkami. Ter sijočimi očmi.
  • Zgodbe v mojem življenju
    “Prosim, lahko prespim pri tebi?” “Če mi poveš zgodbo.” Zaradi nasilja v družini me je bilo strah spati sama v svoji sobi, bala sem se razbijanja in vpitja ponoči, zato sem za zatočišče prosila brata. Odgovor je bil vsak večer isti: “Če mi poveš zgodbo.” In sem si jih izmišljevala!  S pravljičnim ključkom sem vsak večer odklenila vrata domišljijskih svetov in v “piskrčku” nazaj prinašala pravljice. Vedno znova so me presenetile, saj sem jih govorila sproti, ko sem se sprehajala po pravljičnih svetovih. Nikoli niso bile vnaprej pripravljene, seveda ne. Pripovedovala sem tisto kar se je odstrlo na naslednjem koraku…trg poln dišav in dima, princesa za svilenimi trakovi v različnih odtenkih rožnate, sneg… Pravljični svet je bil moje zavetje, v katerega sem vstopala zaradi kupčije z bratom, da sem lahko ostala pri njem. Zgodbe sem pripovedovala njemu, včasih so se vile počasi kot jara kača, ker je bila za ovinkom tema in je bilo treba dolgo čakati, da je prišel starec s krivo palico in drobno lučjo. Včasih so se odvijale tako hitro, da sem jim komaj sledila, jahajoč konja, ki je lovil pobeglo razbojnico. Pravljični svet mi je omogočil, da sem stopila v stik s svojo Dušo, ki mi je, kot največja zdravilka, pošiljala podobe, ki so me, seveda brez da bi se tega takrat zavedala, čuvale in zdravile. Čas pripovedovanja je bil torej ključen in zdravilen za oba, zame kot pripovedovalko in za mojega brata kot poslušalca. Verjamem, da so pravljice jezik Duše, prečudovito razkošni in zvito nedoumljivi jezik, ki pozna ustroj sveta, osmišlja vsakdanjik in nas vodi k junaškemu razvoju. So način kako lahko spregovorimo s svojo Dušo in pridemo v stik s svojimi čustvi. Živo platno so, predstavljeno v bogatih simbolih, ki nam kažejo kaj se dogaja znotraj. Nam ponujajo zavetje, nas tolažijo in vlivajo poguma za naprej.  Takrat tega seveda nisem vedela, sem pa za zgodbo dobila toplo zavetje v bratovi postelji in tudi sama sebe zazibala v miren sen. Med odraščanjem sem na zgodbe pozabila, edino z najboljšo prijateljico v osnovni šoli sva pletli in si izmišljali zgodbe, ter tako osmišljali svet zunaj in si ustvarjali svojega, nama po meri skrojenega. Še kasneje, sem se razvila v miško, ki ni upala govoriti, prisežem, na faksu zame ni bilo hujše muke, kot predstavljanje sebe na prvih vajah in predavanji. Zavrela sem in zardela, moj glas pa se je tresel in bil tako tih, da sem ponavadi slišala: “Še enkrat in bolj na glas prosim.” Grozno.  Klic v meni, da sledim poti svoje duše in raziskujem, je bil vedno močan. Ko sem delala v turistični agenciji, se mi je pojavila priložnost, da grem za turistično vodnico. Začutila sem nekaj kar je bilo močnejše od mene in skočila, brez razmišljanja (o moji tremi in vsem…) Zavedanje in strah sta prišla kasneje, čudežno pa je moj prvi stik z mikrofonom na študijski turi na avtobusi pokazal, da se nekako naravno znajdem na mestu, kjer…pripovedujem. V vodniških vodah sem po dolgem času spet srečala zgodbe, kratke legende, ki sem tako rada pripovedovala gostom. In prav prijateljica iz vodniških voda je bila tista, ki mi je tistega usodnega dne v knjižnici, pod nos prinesla knjigo Sedi k meni, ti povem eno pravljico (Ljoba Jenče). Naslov me je prevzel, kot bi videla magični predmet sem uročena sledila. Brala, požirala. Poiskala Ljobo, se učila. Ona me je poslala na simpozij na Dansko, kjer sem spoznala zdravilni vidik pripovedovanja zgodb in na travniku, polnemu pikapolonic, jokala od sreče, ker sem vedela, da sem doma. Skupaj z zgodbami se je po 14 letih v moje življenje vrnila tudi moja najboljša prijateljica. V nasprotju z mano, ki sem krenila po poti daleč od sebe, je ona ostala zvesta svoji divji naravi. Pokazala mi je pot nazaj v gozd, pot v Naravo, kjer sem začela spet odkrivati svojo naravo.  Kako? Meti je študentka narave in tudi geomantije, ki je veda o živi naravi, Meti je narava! Predstavljala mi je živi svet narave in me navduševala k temu, da spregovorim z njim, da spletem stik. “Mi poveš svojo zgodbo?” sem vprašala drevo. S krošnje drevesa se je v moje srce prelila zgodba, kot takrat davno nazaj, v bratovi postelji. Ganjena sem jo zapisovala in kasneje ugotovila, da govori o drevesu, obenem pa kaže ogledalo meni. Mi razkriva mojo odprto rano in mi ponuja priložnost, da jo pozdravim. Tako je šlo naprej, moja komunikacija z Naravo je bila moje največje ogledalo in najboljši način zdravljenja ter transformacije. Priti v stik  s seboj, v odtujenem svetu je danes nemogoče. Pravo, pristno življenje je le še v Naravi. V iskanju ogledala, ki nam ponudi resnično rast, tisto, ki vodi v zdravo prst, polno mikrobov in gliv, v močne jedra, debla in bujne, k soncu obrnjene krošnje, je edino pravo ogledalo Narava. In zgodbe so način kako spregovorimo z njo, so jezik srca, čustev, simbolov, ki jih govori Duša Narave in naša Divja Duša znotraj. Preko njih se lahko povežemo, pozdravimo, osmislimo in se podamo na pot uresničevanja zgodbe, ki je bila napisana za nas. Tudi usoda ima svoje zgodbe in vesolje jih je polno. Pravzaprav mislim, da je vesolje sestavljeno iz zgodb. In ljubezni, ki jih povezuje!