O Mamah, Kolpi in Pikapolonicah

(kako gre to vse skupaj? preberite zgodbo)

Na materinski dan mislim na Kolpo. Na neizmerno moč nežnosti, s katero drži svet v naročju, velika mati. Kolpa je tista, ki mi je ponudila najbolj varno naročje na svetu in mi pokazala, kako postati mama sebi. Kako v sebi ustvariti močno in mehko, ljubeče gnezdo, za svojo zlato bit, da bo lahko z odločnimi in hkrati nežnimi koraki stopala v svet.

Prva obletnica smrti moje mame je bila, ko sem drvela h Kolpi na obisk. Prav tako kot prvič, me je spet vzela v svoje naročje. Tokrat me je peljala v posvečen obred s svojim prednicami. Linijo žensk pred mano je poklicala, sprva sprva so prihajale v sivini. Me povabila, da se spomnim iskre vsake posebej – tistega kar je bilo najbolj njeno, kljub temu, da tega ni prav res veliko živela. Plameni so se dvignili, njihovi obrazi so oživeli, njihov svet je dobil barve.

S tem, ko je me je peljala v posvetitev njih, je v življenje iniciirala mene.

Ko sem se dvignila nazaj v budno realnost, me je potegnilo bližje na breg. Tam sem našla prgišče belih školjk. Eno sem si prislonila na uho, zdelo se mi je, da iz nje šelesti obet moje Duše. Življenja, ki želi biti živeto.

Takrat sem se odločila, da napišem knjigo rekam. Končno.

Preteklo je leto, knjiga je bila skoraj napisana, moje življenje se je vmes močno zasukalo. Dan mrtvih je bil, 1. november in Tinka se je odpravljala na Kolpo. Jaz pa k mami na pokopališče.

“Počakaj! sem poklicala in ji v žep stisnila drobno pikapolonico. Tako malo, leseno, z samo-lepljivo rito. Dolgo nazaj sem jih dobila v dar.

“Za Kolpo in za mami. Pozdravi mi Kolpo, prosim.”

Jaz pa sem v žepu že imela kamen, od Kolpe, nanj sem prilepila pikapolonico. Za k mami na grob.

Dan je minil, jaz v srcu pri mami, Kolpi in sebi.

“Si ti nora? Toliko pikapolonic, kot danes, še v življenju nisem videla na Kolpi. Cela hiša jih je!!” me je zvečer klicala Tinka.

Zaspala sem v solzah hvaležnosti, varna v naročju Življenja, v katerega me je v resnici posvetila moja Kolpa. Zjutraj sem šla v naš gozd s kužiko na sprehod. Po poti nazaj nekaj sredi gozdne poti pritegne mojo pozornost. Belo se blešči. Sklonim se. Drobna školjka. Sredi močvirnega gozda.

Oblijejo me solze in srce se divje umiri v najglobljem zaupanju v magijo Življenja.

“Zdaj hodim.” sem rekla. Kolpi, ženskam pred mano, školjki, Svetu – Sebi.

“Materinska rana sega globlje od moje rane. Je rana, ki smo si jo zadali, ker smo se odrezali od Matere Zemlje, kar nam je vsem prineslo veliko bolečine. Vsi jo čutimo, to zevajočo rano odtujenosti od Življenja. Tam pri samem viru Življenja pa stojiš ti, še z zadnjim neprekinjenim gozdom ob strani in z zvermi, ki čuvajo starodavne brloge. Tam pri samem viru Življenja stojiš ti, čista neokrnjena reka in nas vabiš nazaj domov v svojo celoto.”

Takole sem ji zapisala v knjigi, delim danes, na dan, ko se posvečamo dragim mamam. Da se z ljubečo pozornostjo spomnimo tudi na našo veliko Mati in popkovino Življenja s katero smo pripeti nanjo.